Slider

četrtek, 16. avgust 2007

Na Triglav

Velika Planina. Kamniško sedlo. Golica. Raduha. Storžič. Pekel pri Borovnici. Polhograjska Grmada. Mojstrovka. In v vrhuncu sezone smo se štirje prijatelji odločili, da gremo na praznik Marijinega vnebovzetja tudi mi tja gor - na Triglav.

Prvi dan - torek, 14. 8., popoldne
Sprehod po dolini Vrata, od Mojstrane do Aljaževega doma, mimo slapa Peričnik. Do 22. ure večerno kartanje in opazovanje zvezd. Pred spanjem še zadnje tuširanje -saj je v visokgorskih kočah voda pravo bogastvo - in spanje v udobnih posteljah.

Drugi dan - sreda, 15. 8., gremo gor!

Hemendeks (jajca s šunko) in planinski čaj za zajtrk. Triglav je odet v škrlatno barvo vzhajajočega sonca.

Vzpon po Tominškovi poti s čelado, nekaj jeklenic (zajl) in klinov, spodaj prepad. Ugotovim, da imam vrtoglavico samo, če gledam fotografije prepadov. V živo je popolnoma drugače, malo adrenalinsko, a spokojno lepo ob pogledu na mogočno Triglavsko steno, Škrlatico in dolino Vrata.

Razpotje, še ne gremo na Triglav, ampak na malico do Doma Valentina Staniča. Do Kredarice še ura hoda. Tam naletimo na množico ljudi na praznični maši. Pogled na Triglav je kot pogled na mravljišče.

Zadnji vzpon po zavarovani plezalni poti čez Mali Triglav, po klinih in jeklenicah. Gneča in izmenično enosmerni promet. Množice turistov, planinci vseh starosti, od najmajših, ki so se varovali na jeklenicah, do tistih starih čez 70 let.

2864 m, najvišje trdno na tleh v Sloveniji. Obvezen krst Mateja, Milana in mene kot prvopristopnikov - z vrvjo po riti. Razgled čudovit, vse je kot na dlani. Nepozabno, a ob množici ljudi sploh nisem mel občutka, da je to res najvišji vrh države.

Spust po slabi uri uživanja na Triglavu, saj se je pooblačilo - do Doma Planika. Ugotovili smo, da ni bilo pametno, da nismo rezervirali koče tudi za drugo noč. Vse v razdalji nekaj ur so bile popolnoma zasedene, zato smo ostali na Planiki. Uživali smo na zraku, se kartali in si rezervirali mizo za - spanje. Večer je bil nekaj posebnega, vsaj do "spanja", saj toliko zvezd z Rimsko cesto in množice utrinkov nismo videli že dolgo.

Spanje na tleh jedilnice, na enem sloju odeje, je bilo... oz. sploh ni bilo spanje. Celo noč smo se premetavali in ne vem, če je kdo uspel zaspati za več kot kakšno uro.

Tretji dan - četrtek, 16. 8., gremo dol!

Končno jutro. Vetrovno in mrzlo, a sončno. Vremenska napoved za petek je slaba, pa tudi še ene noči spanja na tleh si ne bi želeli, zato se počasi začnemo spuščati do koče pri Doliču, kjer pofotkamo simpatične ovce in se odžejamo s čajem.

Kanjavec, visok 2568 m, je naslednja destinacija. Kljub temu, da so bili za mano že hujši vzponi z jeklenico, sem tu prvič doživel trenutek nemoči, saj zajtrk ni bil ravno obilen, pa še brez spanja ne funkcioniram ravno normalno. Trenutek počitka, pogled v strmo pobočje in odločen "ZMOREM" sta me pognala naprej, in kmalu sem se pridružil skupnemu zajtrku na Kanjavcu.

Energija je spet v mišicah, sicer pa je spust vedno lažji, razen za kolena - do Prehodavcev nad Dolino Triglavskih jezer in sprehod mimo vseh 7 jezer. Vmes počitek ob Velikem jezeru (Ledvička) in nasitno kosilo v Koči pri Triglavskih jezerih.

Še zadnji spust 1000 m niže v Bohinj, po najbolj tečnemu, dolgočasnemu ter za kolena in duhá trpečemu delu poti, čez steno Komarče. Zakaj? Zaradi skoraj 50 serpentin, hoje po robu prepada, velike strmine in ker od vrha vidiš cilj, do katerega je še ura in pol.
In konec. Zahvaljujoč prijaznima Gorenjkama in Gorenjcu, ki so peljali našega šoferja vse do Mojstrane po avto. Milan, Matej in jaz pa smo kartali in v Domu pri Savici še malo prigriznili...

Tole je bil res pravi dopust in psihični počitek, daleč od civilizacije in vsakdanjih skrbi... Pa še pravi Slovenec sem menda postal :)