Slider

petek, 24. avgust 2007

Veliko/Lepo Špičje in Triglavska jezera

Lepote Doline Triglavskih jezer so nas že ob pohodu na Triglav navdušile, zato smo se odločili za tridnevni izlet v okolici Doline Triglavskih jezer.






















Prvi dan smo prespali v dolini, v Koči pri Savici in se naslednji dan prek Komarče povzpeli do Koče pri jezerih, nato po grebenu Špičje do Prehodavcev in po dolini nazaj do Koče pri jezerih, kjer smo prespali kar na klopeh. Naslednji dan smo čez Štapce prišli do planine Vogar in se spustili do Bohinjskega jezera, kjer smo se osvežili.

četrtek, 16. avgust 2007

Na Triglav

Velika Planina. Kamniško sedlo. Golica. Raduha. Storžič. Pekel pri Borovnici. Polhograjska Grmada. Mojstrovka. In v vrhuncu sezone smo se štirje prijatelji odločili, da gremo na praznik Marijinega vnebovzetja tudi mi tja gor - na Triglav.

Prvi dan - torek, 14. 8., popoldne
Sprehod po dolini Vrata, od Mojstrane do Aljaževega doma, mimo slapa Peričnik. Do 22. ure večerno kartanje in opazovanje zvezd. Pred spanjem še zadnje tuširanje -saj je v visokgorskih kočah voda pravo bogastvo - in spanje v udobnih posteljah.

Drugi dan - sreda, 15. 8., gremo gor!

Hemendeks (jajca s šunko) in planinski čaj za zajtrk. Triglav je odet v škrlatno barvo vzhajajočega sonca.

Vzpon po Tominškovi poti s čelado, nekaj jeklenic (zajl) in klinov, spodaj prepad. Ugotovim, da imam vrtoglavico samo, če gledam fotografije prepadov. V živo je popolnoma drugače, malo adrenalinsko, a spokojno lepo ob pogledu na mogočno Triglavsko steno, Škrlatico in dolino Vrata.

Razpotje, še ne gremo na Triglav, ampak na malico do Doma Valentina Staniča. Do Kredarice še ura hoda. Tam naletimo na množico ljudi na praznični maši. Pogled na Triglav je kot pogled na mravljišče.

Zadnji vzpon po zavarovani plezalni poti čez Mali Triglav, po klinih in jeklenicah. Gneča in izmenično enosmerni promet. Množice turistov, planinci vseh starosti, od najmajših, ki so se varovali na jeklenicah, do tistih starih čez 70 let.

2864 m, najvišje trdno na tleh v Sloveniji. Obvezen krst Mateja, Milana in mene kot prvopristopnikov - z vrvjo po riti. Razgled čudovit, vse je kot na dlani. Nepozabno, a ob množici ljudi sploh nisem mel občutka, da je to res najvišji vrh države.

Spust po slabi uri uživanja na Triglavu, saj se je pooblačilo - do Doma Planika. Ugotovili smo, da ni bilo pametno, da nismo rezervirali koče tudi za drugo noč. Vse v razdalji nekaj ur so bile popolnoma zasedene, zato smo ostali na Planiki. Uživali smo na zraku, se kartali in si rezervirali mizo za - spanje. Večer je bil nekaj posebnega, vsaj do "spanja", saj toliko zvezd z Rimsko cesto in množice utrinkov nismo videli že dolgo.

Spanje na tleh jedilnice, na enem sloju odeje, je bilo... oz. sploh ni bilo spanje. Celo noč smo se premetavali in ne vem, če je kdo uspel zaspati za več kot kakšno uro.

Tretji dan - četrtek, 16. 8., gremo dol!

Končno jutro. Vetrovno in mrzlo, a sončno. Vremenska napoved za petek je slaba, pa tudi še ene noči spanja na tleh si ne bi želeli, zato se počasi začnemo spuščati do koče pri Doliču, kjer pofotkamo simpatične ovce in se odžejamo s čajem.

Kanjavec, visok 2568 m, je naslednja destinacija. Kljub temu, da so bili za mano že hujši vzponi z jeklenico, sem tu prvič doživel trenutek nemoči, saj zajtrk ni bil ravno obilen, pa še brez spanja ne funkcioniram ravno normalno. Trenutek počitka, pogled v strmo pobočje in odločen "ZMOREM" sta me pognala naprej, in kmalu sem se pridružil skupnemu zajtrku na Kanjavcu.

Energija je spet v mišicah, sicer pa je spust vedno lažji, razen za kolena - do Prehodavcev nad Dolino Triglavskih jezer in sprehod mimo vseh 7 jezer. Vmes počitek ob Velikem jezeru (Ledvička) in nasitno kosilo v Koči pri Triglavskih jezerih.

Še zadnji spust 1000 m niže v Bohinj, po najbolj tečnemu, dolgočasnemu ter za kolena in duhá trpečemu delu poti, čez steno Komarče. Zakaj? Zaradi skoraj 50 serpentin, hoje po robu prepada, velike strmine in ker od vrha vidiš cilj, do katerega je še ura in pol.
In konec. Zahvaljujoč prijaznima Gorenjkama in Gorenjcu, ki so peljali našega šoferja vse do Mojstrane po avto. Milan, Matej in jaz pa smo kartali in v Domu pri Savici še malo prigriznili...

Tole je bil res pravi dopust in psihični počitek, daleč od civilizacije in vsakdanjih skrbi... Pa še pravi Slovenec sem menda postal :)

četrtek, 02. avgust 2007

Še naprej!

Junija 2002, ravno po izpitu iz teorije organizacij, me je poklicala Tanja in mi ponudila delo na prometnih informacijah. Že eno leto kasneje sem postal vodja prometnih informacij. Vse do danes sem bolj ali manj pogosto delal kot "radarist" - sprejemal sem prometne informacije voznic in voznikov, jih pridobival iz drugih virov ter jih snemal za Radio Antena, Belvi, Val, Morje, Geoss, Orion, Urban, Max, Šport, Radio 1, Info TV in Mobitelovo glasovno postajo.  Vse do danes, ko zaključujem s tem delom. Po dobrih petih letih se lotevam novih izzivov na svojem dodiplomskem - kadrovskem področju.















Kot prometni informator sem opravljal tudi delo receptorja in tako srečal mnogo zanimivih ljudi, ki so jih gostile naše radijske postaje. Sodelavke in sodelavci pa so se mi še posebej vtisnili v spomin.

V tem času se je zgodilo preveč nesreč. Spominjam se tudi izrednih dogodkov, kot so poplavljeni podvozi v Ljubljani, vožnje v nasprotno smer, živali na cestah (konji, divjad, psi, žabe), poletni večurni zastoji, poledice, obilno sneženje. Ob polni luni je pogosto klical gospod iz Kamnika, češ da vidi "nagce".

Tudi zadnji dan ni minil brez popestritev - gospodične s kovčki nekje na gorenjski avtocesti in klica jeznega gospoda, da podpiramo norce, ker javljamo radarske kontrole. No, četudi veljamo za najažurnejši prometni servis, nimamo vseh podatkov o kontrolah, torej lahko morebitne norce policisti ustavijo kjerkoli. Javljena radarska kontrola predvsem umirja promet in posledično pripomore k večji varnosti.

Delo sem zaključil z izdajo lokacije dveh (menda) simpatičnih policistk in s svojim značilnim: "Srečno in varno pot - šee naprrrej!"